Za uspeh je potrebno stopiti iz cone udobja
Za uspeh je potrebno stopiti iz cone udobja, pravijo.
S tem se seveda strinjam. Doma na kavču pred televizijo bomo težko rešili svet.
Vendar pa se ne strinjam s trditvijo, da je uspeh nekje daleč zunaj nje, kot prikazuje spodnja fotografija.
Kaj sploh je uspeh?
Se kje konča? Kdo nam ga določi, bo kdo zmagal?
Zame uspeh gotovo niso milijoni na računu. Uspeh je “srečno” življenje.
Ne bi se branila odplačanega kredita, ampak bolj kot to mi je v tem trenutku pomembno, da sem lahko doma, ko so doma otroci. Da jim imam čas skuhati kosilo, da sobote preživimo nekje v naravi, da smo skupaj. Vendar pa imam pri tem nemalokrat težave, že s tem, da sama sebe frcnem v lica in se potegnem nazaj, ko me delo povleče naprej, in imam to do listo že kilometrsko.
Ja, moje delo ni tako profesionalno kot bi bilo, če bi si vezal zanj 12 ur na dan pa še vikende zraven. Ampak, zdaj je tako. Mogoče bo nekoč drugače.
Na to temo vam priporočam odlično knjigo Simona Sineka (The Infinite Game).
Bomo dosegli prvo stopnjo in potem zadovoljno sedli nazaj in se prepustili življenju, ali bomo premaknili cilje nekam višje?
In če je res to drugo, zakaj ne bi imeli raje več manjših, dosegljivih ciljev?
Seveda je način “ALL IN”, dandanes, sploh med startap družbo izredno cenjen in morda celo edini sprejemljiv.
Fake till you make it.
Delo 24/7. Spanje na tleh skladišča. In podobni odklopi.
Seveda, ta način je gotovo hitrejši.
Je pa gotovo tudi eden od razlogov za to, da prvo leto preživi samo 10% startapov.
In glavni razlog, da mladi podjetniki izgorijo.
Počasi ni nič slabše.
Kvečjemu bolje. Vsaj za nekatere med nami. Tudi zame.
Med Etsy podjetniki pa nas je kar velik del takšnih, ki si želimo živeti od našega ustvarjanja, prav zato, da lahko preživljamo popoldneve z otroci, ker smo v naših prejšnjih službah izgoreli, ker hočemo več od življenja.
Zato sem jaz prepričana, da je počasnejši napredek pravzaprav boljši. Ne nujno počasen, ampak v svojem ritmu.
Po mojem mnenju se stvari ne dogajajo izven cone udobja, ampak na črti cone udobja. Ali čisto rahlo ven. Tam ko nas je čisto malo strah, ampak so zadeve še obvladljive.
Dovolj je, da vsak dan stopimo le mali korakec zunaj črte in narišemo novo črto zraven tiste prejšnje.
In pogosto na konuc želva prehiti zajca. 🙂
Kako sem jaz s stopanjem po črti udobja naredila nekaj velikega, vam povem prihodnjič.
