Kako mi je okvara avtomobila pomagala manifestirati sanje
Vroč poletni dan na italijanski avtocesti…
med vožnjo mimo Benetk na pot na trajekt na Korziko, našo najljubšo počitniško destinacijo.
Dva tedna kampiranja, sproščanje na svilnato gladkih belih peščenih plažah Sredozemskega morja prepojenega z vonjem evkaliptusa, borovcev in maquisa.
Raj.
Kraj, kamor se bom preselila ko bom v penziji.
Človek mora imeti sanje in plane in te sanje sem zapisala v vsako “pismo sebi” ki sem ga pisala v zadnjih petih letih. Manifestacija.
Nenadoma trije glasni piski in STOP znak na zaslonu armature.
Okvara polnjenja baterije!
Fak, fak, fak!
Panika je v zraku.
Avtomobil še vedno deluje, a kako dolgo? 254 km do cilja.
Čas je za odločitev, nadaljevati ali poklicati pomoč?
Nadaljujmo naslednjih 50 km in nato bomo videli. Če bo akumulator prazen se bo to najprej pokazalo na vžigu kajne?
Izključimo motor … se bo zagnal? Je!
Nadaljujmo še 50 km, na telefonu z asistenco…
“Lahko vam uredimo avtovleko, vendar ne moremo zagotoviti, da bo pravočasno. V Italiji rado traja.”
“Sranje! Naredimo še 60 km, pa še 60,. … morda nam bo uspelo.”
Samo še slabe tri kilometre do cilja. A nato še eno presenečenje, še ena preizkušnja za naše potrpljenje.
Prometni zastoj. Recimo mu raje kar prometni infarkt v Genovi!
Čas odhoda trajekta se naglo približuje, jaz sem že pozabila kako se diha, vsi smo tiho, in rahlo obupujemo.
Čas teče, a “15-minutni zastoj” obstane v času. Premikamo se le meter za metrom, ne kaže nam dobro.
Bomo kljub vsemu temu sranju zamudili trajekt? Resno?
Žarek upanja obstaja samo zato, ker se počasi bližamo potniškemu terminalu in vsi, ki čakajo v zastoju, so videti tako nervozni kot mi. Na trajektni liniji zagotovo vedo, da smo vsi ki zamujamo obtičali v zastoju, kajne?
Morda nas bodo počakali?! Nas bojo res?
Uf, prestara sem za to.
Prvi uradnik … pokažemo mu vozovnico in mu povemo da gremo na trajekt za Bastio. Niti trene ne z očesom, samo usmeri nas na levo. Dober znak ampak ne upamo se še veseliti.
Še en uradnik, nalepi nam nalepko na ogledalo in nam poda še eno za kabino.
Je mogoče da so nas res počakali? Pol ure zamujamo.
Zapeljemo se na trajekt, parkiramo, loputa se dvigne in motorji zahrumijo. Zadnji.
Globok vdih. Uspešno smo prispeli.
Vendar vprašanje ostaja… bo avto po prihodu v Francijo še živ? Je dejanska okvara ali le elektronska napaka in je vse v redu? Bi bilo bolje ostati v Italiji ali se celo z avtovleko vrniti domov?
Ostanemo brez odgovora, le z vprašanji in odločitvijo, ki smo jo že sprejeli.
Ali smo imeli srečo, da smo ujeli trajekt, ali smo storili veliko napako?
Bomo videli. Kmalu.
Vsak dan se tisočkrat odločimo
Stvar je v tem, da sprejemamo odločitve vsak dan, nikoli prepričani, ali so pravilne.
In iskreno, nikoli ne bomo vedeli, ali je bila odločitev, ki smo jo sprejeli, pravilna, ker nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi sprejeli drugo ali eno od tisoč drugih odločitev, ki jih sprejemamo vsak dan in se nam ne zdijo pomembne.
Toda na koncu je najpomembnejši odnos.
Kaj storiš ko gre nekaj narobe? V jok in na drevo ali rečeš: “lahko bi bilo slabše” in poiščeš rešitev?
Tako privat kot v poslu, bomo za stvar, ki si jo resnično želimo, storili vse.
Nekatere odločitve bodo prekleto težke, včasih bomo pozabili dihati ali spati ampak ne bomo popustili.
In če se nam bo zaprla ena pot, bomo iskali drugo in tretjo. Tudi če bomo obtičali v gužvi bomo vztrajali in iskali pot na drugo stran.
Zato ker vemo, da je na drugi strani nagrada.
Je nas na drugi strani čakala nagrada ali novi izzvi?
To vam povem naslednji teden.
Odločitev, ki jo lahko sprejmeš danes je kaj boš s svojim časom poleti, ko ga imamo običajno nekaj malega več kot pozimi?
Je želja po uspehu dovolj velika, da boš vsak dan stopil_a korak naprej.
Lahko je res samo eden in čisto majhen.
Vsak korak šteje.
Skoči na tole objavo in si prenesi seznam idej, kaj lahko počneš čez poletje, da boš korak bližje svojim sanjam in korak pred konkurenco.